Srce – most med telesom in dušo

Srce intuitivno dojemamo kot središče telesa in duše. Po mnenju medicine je predvsem mišični votli organ, ki po telesu črpa kri. Nemški zdravnik splošne medicine in naturopat Markus Peters pa na podlagi odkritij z različnih raziskovalnih področij pravi, da ima kri svojo notranjo moč gibanja, srce pa je povezava z našo dušo.
Ali je res, da kri prečrpava le za pest velika črpalka, ki potencialno ne potrebuje vzdrževanja, do osemdeset let in več, skozi neverjetno dolg žilni sistem, ki meri kar šestdeset tisoč kilometrov? Poleg tega so kapilare delno tudi odprte v svoje celično okolje. In vse to naj bi srce zmoglo samo? Srce ima nekatere vidike črpanja, toda ali ustrezno in prepričljivo pojasnjuje pretok krvi?
IZVOR GIBANJA KRVI
Nekateri majhni nevretenčarji imajo krvni obtok brez srca. Na primer morski val, ki živi v globinah morja. Tudi nekatere ribe imajo krvni obtok, a še nimajo srca. Kače na kopnem imajo cevasto srce, ki se v nadaljnji evoluciji sesalcev večkrat zavije vase in oblikuje štiri prekate. Opazovanja v evoluciji oziroma biologiji kažejo, da srce za krvni obtok ni nujno potrebno.

Krvni tok si sam ustvarja svoj organ – srce, pri čemer gre na duhovni ravni za sodelovanje duševnih, dušnih in eteričnih sil.

To se kaže tudi v razvoju človeškega zarodka, kjer prav tako najprej opazimo gibanje krvi. Iz tekoče krvi se oblikujejo žile, ki se nato povežejo s srcem, ki se razvija vzporedno. Žile in kri se razvijejo iz iste zarodne plasti, mezoderma. Najprej se pojavijo krvne celice, ki izkazujejo lastno gibanje. To se nato umiri in nastanejo žile. Žile so tako rekoč strjena kri!
SESANJE VODE V KRVNI SISTEM
Jetra so odgovorna za večino sinteze beljakovin. Oddajajo jih v veno in skrbijo za osmozni tlak. To pomeni, da beljakovine, raztopljene v krvi, z osmozo sesajo, vlečejo vodo iz celičnega okolja v kri. Če jetra zaradi metastaz ne tvorijo več dovolj beljakovin in s tem pade osmozni tlak, ni več sesanja v kapilarni sistem in bolnik dobi otekline (nakopičena tekočina v tkivu med celicami).
Pravzaprav bi zato bil pravi izraz osmozni sesalni učinek, ne osmozni tlak. Pri nenadnem srčnem zastoju se namreč žile močno napolnijo, zato urgentni zdravnik nima težav pri iskanju žile za vbrizg življenjsko pomembnih zdravil. Z drugimi besedami: centralni venski tlak se presenetljivo močno poveča, arterijski tlak pa se pričakovano zniža!
GIBANJE IZ KAPILAR
Očitno impulz za gibanje izhaja iz kapilar, najtanjših krvnih žil. Prek njih poteka izmenjava snovi med krvnim sistemom in celicami. Pri odraslih se izmenja petdeset do osemdeset litrov tekočine na minuto! Za rdeče krvničke in trombocite je srčno-žilni sistem zaprt sistem, za mnoge bele krvničke pa ne več. Predvsem pa je vodna faza krvi – serum – del odprtega sistema s celičnim okoljem. Ta izmenjava tekočine se imenuje tudi bela kri. V zadnjem času so razvili znanstvene pristope, ki kažejo na gibanje tekočine v celičnem metabolizmu, tudi razlike v koncentraciji soli v koži sodelujejo pri nastanku tega toka.
Ta izmenjava tekočin v perifernem (obrobnem) delu bele krvi je primarni krvni pretok, pretok v krvnem obtoku pa sekundarni. A obstajajo dobri razlogi za domnevo, da primarni impulz gibanja prihaja z obrobja in da srce s kapilarno in vensko potisno silo v levem srčnem prekatu daje dinamiko krvnemu tlaku. Ali je torej krvni tlak posledica utripanja srca, njegovega pritiska, ali je posledica venskega pretoka, ki v srcu ustvarja pritisk? Kako sploh nastane pritisk v srcu?
NARAŠČANJE TLAKA IN DUŠA
Srce je povezano z ogromnim naraščanjem tlaka. Če je tlak v vensko-kapilarnem sistemu nizek, približno 20 mm/Hg, se v desnem preddvoru zniža na 2 mm/Hg. To pomeni, da se potovanje krvi v malem (pljučnem) krvnem obtoku začne pri 2 mm/Hg; ob izstopu iz srca pa se sistolični tlak znatno poveča, kar ponovno poteka predvsem v levem srčnem prekatu (glej sliko).
To povečanje krvnega tlaka v veliki meri povzroča mišica srčne stene. In vedno je tudi izraz delovanja duše. Pri novorojenčkih, kjer je duša še v nedejavnem odnosu do telesa, je tlak zelo nizek, približno 80/45 mm/Hg. Pri odraslih je idealen 120/80 mm/Hg. A pri jezi, fizičnem naporu in skrbeh se dvigne na bolezenske vrednosti. Če pa se duša, na primer med petjem, preveč odpre okolju, lahko tlak preveč pade in omedlimo. In če med spanjem znatno ne pade, je to znak nočnih skrbi ali spanja na neprimernem mestu, kjer so denimo vodni tokovi ali elektrosmog.
EMBRIONALNI RAZVOJ SRCA
V zdravem srcu kri ne teče naključno v srčne prekate, ampak prek ciljnih vrtincev. Pri tem je pomembno, da razumemo, kako kri, ki se v embrionalnem razvoju prekriva, oblikuje morfologijo srca z njegovimi mišičnimi vrtinci. Če je žilni sistem strjena kri, enako velja za srce. Je posledica embrionalnega pretoka krvi, na kar je opozoril anatom Benninghoff: »Srčne pregrade ne ustvarjajo novega pretoka. Prej utrdijo že obstoječe stanje in se oblikujejo šele, ko ločen pretok že dolgo obstaja.«
Očitno si krvni tok sam ustvarja svoj organ – srce, pri čemer gre na biološki ravni za sodelovanje evolucije in embriologije, na duhovni ravni pa za sodelovanje duševnih, dušnih in eteričnih sil. V nekem smislu je to, kar kri počne kot tekočina, oblikovalo mišično tkivo srčnih prekatov. V srcu sta oblika in funkcija dejansko postali eno.
Antropozof Rudolf Steiner je navajal hidravlično kladivo kot model za ustvarjanje tlaka s pomočjo toka. Hidravlično kladivo z zaprto zračno komoro iz tekoče vode ustvarja tlak, ki lahko vodo potisne navzgor, torej ustvari tlak. Tudi pri hidravličnem kladivu se voda samo s pomočjo svoje tekočnosti dvigne na višjo raven.
Ali torej mrežasta struktura srčne mišice prispeva k ustvarjanju tlaka?
DRUGE NALOGE SRCA
Ideja, da je srce zgolj črpalka, je z zgodovinskega vidika nova. Nasprotno pa so že zelo stare ugotovitve, da smo s srcem v stiku z bližnjimi, okolico, Zemljo in Soncem. In prek srca se zavedamo enosti ali Boga.

D. N.