Barviti svet žuželk

Kogar navdušujejo oblike in barve, bo neizčrpen navdih in priložnosti za opazovanje zagotovo našel v svetu žuželk. Znova in znova smo lahko že na bežnem sprehodu presenečeni, ko prvič uzremo kakšno vrsto. Žuželke so živalska skupina z največ vrstami. Pri nas naj bi jih bilo več kot trideset tisoč, na svetu pa več milijonov, od katerih je opisanih okoli milijon. Tako je določanje nekaterih vrst trd oreh tudi za entomologe. Samo bežno pokukajmo v svet kožekrilcev in dvokrilcev.
OBČUDOVANJA VREDNE OBLIKA IN BARVE
Redka pisana glavnikarica (Ctenophora ornata) je do štiri centimetre velika žuželka, ki živi v svetlih gozdovih. Pojavlja se od junija do septembra. Ime je dobila po značilnih košato glavnikasto razvejanih tipalkah samca. Telo je živo rumeno, oranžno in črno. Samica odlaga jajčeca v trhel les, kjer se razvijejo ličinke, ki se hranijo z gnijočim lesom. Samcu izrazite tipalke služijo za zaznavanje feromonov samic in vrsta je po njih dobila tudi ime.

Pisano glavnikarico prepoznamo po glavnikasto razvejanih tipalkah samca.
MOJSTER ISKANJA SKRITIH ŽRTEV
Na prvi pogled deluje kot nenavadna in grozeča osa z izjemno dolgim »želom«, a v resnici gre za orjaškega najezdnika (Dolichomitus imperator), do petintrideset milimetrov velikega kožekrilca. Dolga nitasta struktura, daljša od telesa, ki izstopa iz njenega zadka, ni želo, temveč leglica. Z njo samica odlaga jajčeca globoko v les. Njena tarča so ličinke lesnih os, ki jih poišče z zelo razvitim čutilom za voh. Z leglico prodre skozi lubje, se pri tem vrti in poišče gostiteljico, da vanjo odloži jajčece. Razvijajoča se ličinka orjaškega najezdnika nato postopoma poje svojega gostitelja – hroščevo ličinko, kar vzbuja občudovanje in grozo hkrati.
Čeprav na pogled delujejo eksotično, jih lahko opazimo tudi v Sloveniji. Za več priložnosti bi bilo morda dobro pustiti kdaj na miru tudi trohneče deblo.

Samica orjaškega najezdnika konici tipalk postavi na lubje in z leglico med njima zavrta globoko v les.
BLEŠČEČA TATICA GNEZD
Peščena zlata osa (Hedychrum nobile) je majhna predstavnica os, saj je velika le osem milimetrov. Živi na starih hišnih zidovih, na potnih usekih in skalnih stenah. Je zajedavka zidnih os. Razkoplje njihovo gnezdo in podtakne svoje jajčece na zabubljeno gostiteljevo ličinko.
Na sončni svetlobi se njeno kovinsko lesketajoče telo – v odtenkih smaragdno zelene, modre, turkizne in škrlatne – blešči kot dragulj in je prava paša za oči. Njena drobna postava in sijoč oklep pritegneta pogled tudi tistih, ki žuželke sicer redko opazijo. A za bleščečim videzom se skriva izjemno zanimiv življenjski slog: svoja jajčeca podtakne v gnezda drugih os. Običajno izbira gnezda samotarskih os. Ko samica najde primerno žrtev, se pritaji in počaka pravi trenutek, nato pa naglo podtakne jajčece v gnezdo gostiteljice. Ličinka se izvali in poje gostiteljevo jajčece ali ličinko ter nato porabi zaloge hrane, ki jih je mati skrbno pripravila za svojega potomca.
Čeprav njen način razmnoževanja ni ravno »materinski«, je peščena zlata osa čudovit primer naravne prilagoditve in presenetljive strategije preživetja. Ljudem ni nevarna, saj nima žela. Odrasle ose obiskujejo cvetje in se prehranjujejo z nektarjem.
V Sloveniji je razmeroma pogosta, a ker je majhna, jo zlahka spregledamo. Rada se zadržuje na suhih, peščenih tleh, zidovih, kamnih in sončnih robovih gozdov.
Imel sem srečo, da sem jo vsaj enkrat v življenju uzrl. Na posušeni jablani na vrtu. V Sloveniji je deloma raziskana, a njeno vedenje in razširjenost bi si zaslužila več pozornosti.

Ali sploh obstaja barva, ki je ni na tej drobni osici?
ELEGANTNI LETEČI AKROBAT
Jadralec (Iphiclides podalirius), eden najlepših evropskih metuljev, je zaradi svojih dolgih, ozkih repkov na zadnjih krilih in kontrastne črno-rumene obarvanosti zelo prepoznaven. Pogosto ga lahko opazimo kar na domačem vrtu ali travniku, kjer z lahkotnim in elegantnim letom išče cvetove. Razširjen je po vsej Sloveniji, čeprav ni povsod pogost.
Svatbeni ples ima več samcev skupaj običajno na vrhu kakega hriba, kjer čakajo samice. Samice odlagajo jajčeca na grmičke in sadna drevesa, najraje na trdolesko, češnjo in slivo. Gosenice so zelene z značilno »očesno« risbo in so že podobne oprave kot odrasli. V toplih letih ima lahko dve generaciji: prva leti od aprila dalje, druga pa poleti.
Njegov let je počasen, eleganten. Izkorišča zračne tokove, zato si je tudi prislužil ime jadralec. Včasih se za hip ustavi nad cvetom, kot helikopter, preden se spusti. Ta spretnost mu pomaga tudi pri pobegu pred plenilci, predvsem pticami.

Boris Kozinc