VAŠA PISMA - »Moč osmice« in sadno drevje

Pred tednom dni sem stal v sadovnjaku in opazoval slive. Zdelo se je, da letos ne bo pridelka. Drevesa so delovala prazno, kot da jim nekaj manjka. Nekje v sebi sem začutil, da lahko vendarle naredim nekaj več – ne z lopato, ne s škropivom, temveč z nečim, kar prihaja iz globine: z namero.
Naredil sem »moč osmice« – preprosto vajo zavestne povezanosti in srčne želje, da bi sadovnjak lepo obrodil. Namera ni bila iz glave, temveč iz srca. Ne zahteva, ne pričakovanje, temveč čista prošnja, poslana v prostor in čas, tja, kjer drevesa čutijo in odgovarjajo.
Ko sem se po tednu dni vrnil, so bile slive polne. Drevesa, prej tiha in prazna, so zdaj pela v plodovih. Bila so živa. Takrat sem se zavedel – morda so v starih časih kmetje to že vedeli. Morda niso le obrezovali in škropili, ampak tudi molili, čutili, želeli. Morda so namero spuščali iz glave v srce in iz srca ven – na drevesa, na polja, na živino.
Ni skrivnost, da stare jablane, tiste stare sedemdeset let in več, še vedno obrodijo polno, z vso močjo. So povezane z zemljo, s preteklostjo, z ljudmi, ki so jih sadili z vero in potrpežljivostjo. Današnja drevesa, sajena na hitro, v sterilno zemljo in pod rez na kvadrat, so pogosto šibkejša. Morda jim manjka prav to – prisotnost človeka z odprtim srcem.
V tem je nekaj prastarega. Ko si nekaj zaželiš iz srca, ko to pošlješ naprej brez vezanosti na izid, z nežnostjo in zaupanjem – narava odgovori.
Sadovnjak je kot telo. Čuti. In čeprav ne more govoriti, zna prisluhniti.
Zato – naslednjič, ko boš stal ob svojem drevesu, ne razmišljaj le o gnojilu ali vodi. Daj mu namišljeno osmico svetlobe, zapiši mu v mislih hvaležnost, zaželi mu obilje – ne zase, temveč zanj. Takrat boš morda tudi ti doživel čudež rodnosti. Ne zaradi magije, temveč zaradi pristne, srčne povezanosti.
Upac