NENAVADNA DOŽIVETJA - Strah pred smrtjo

Že ko sem bila čisto majhna, me je preganjal strah pred smrtjo. Ko mi je poginila kakšna živalca, ki sem jo imela neznansko rada, sem si rekla: »Nikoli več je ne bo!« in sem neizmerno jokala in se žalostila.
Ko sem bila stara deset let, sem hudo zbolela. Zdravniki niso imeli upanja, da bom preživela. Pri štirinajstih letih so mi kljub slabemu zdravstvenemu stanju in zelo slabemu srcu operirali mandeljne, češ da so krivi za vse moje tegobe. Ko so mi dali narkozo, sem padla v nekak vrteč srebrn tunel in slišala glas: »Tako je, ko umreš. Sedaj boš živela v tem tunelu!« Še zdaj, pri sedemdesetih letih, slišim ta glas in čutim grozo, ki sem jo takrat doživljala. Zelo težko so me prebudili iz narkoze, a sem preživela. Delno ozdravljena sem kar normalno živela, vendar me je smrt še bolj begala.
Pred petnajstimi leti sem sklenila, da bom skušala ugotoviti, zakaj sem sploh tukaj, zakaj sem bolna in zakaj se bojim smrti. Prebrala sem ogromno literature in obiskala kar nekaj duhovnih delavnic. Po več letih mojega raziskovanja sem se kar zgrozila nad svojim neznanjem in nevednostjo.
In zgodilo se je, da je bolezen pred nekaj leti zopet izbruhnila z neznosnimi bolečinami in nobeno zdravljenje mi ni pomagalo. Tako sem se znašla v bolnici kar za dobre tri mesece. Ko sem tako ležala, psihično in fizično čisto na dnu od težkih operacij, so se mi prikazali angeli. Še sedaj ne vem, ali sem resnično kaj videla ali je bilo vse plod moje domišljije. Vsekakor je bilo pa ohrabrujoče.
In takrat sem se večkrat spomnila mlajšega brata, ki se je isti čas daleč proč od mene boril z rakom. Poklical me je po mobitelu in me prosil za nasvet, kaj bi še naredil za svojo ozdravitev. Bila sem žalostna, ker mu nisem znala pomagati, saj sem bila brez moči in zmedena. Nobene tolažilne besede nisem izrekla!
Spomnila sem se njegovih sanj, ko je že zbolel. Povedal mi je, da so ga v sanjah preganjali in da je poletel na bližnji hribček, na katerem je bila cerkvica in nad njo lepa bela svetloba. Spustil se je vanjo in v njej izginil in bilo mu je lepo. Čutila sem, da bo odšel. In letos je res odšel, ko sem bila še vedno v bolnici. Spomnila sem se na svojo devetindevetdeset let staro mamo, ki ji nisem mogla biti v oporo ob njenem trpljenju, ko je vse to doživljala in spremljala.
Po hudem trpljenju se ti ego dobesedno prežge in sesuje. Ponavadi se ti takrat posveti, kdo si. Nenadoma mi je bilo vseeno, tudi če sama odidem v onstranstvo. Počutila sem se itak tako, kot da sem mrtva že pred smrtjo.
Zdaj sem doma in nekako okrevam. Počutim se nenavadno. Pravzaprav ne vem, kaj bi sama s seboj. Nisem žalostna, pa tudi vesela nisem. Nimam več nobenih želja, nič me ne zanima, še ljudi ne potrebujem več. Imam občutek, da živim kot rastlina.
Spomnila sem se besed Eckharta Tolleja: »Ob koncu vsakega doživetja v človeku nekaj umre. Pojavi se občutek praznine, ki pa ga večina ljudi noče sprejeti in se soočiti z njim.«
Kronična telesna bolečina je ena najstrožjih učiteljic, kar jih lahko imaš. Njen nauk se glasi: »Upiranje je nesmiselno.« Smrt ni napaka, ni najstrašnejši dogodek, je najnaravnejša stvar na svetu, neločljiva od svojega nasprotja – rojstva. Ali sem to končno dojela?
Milena