Dolga leta sem delal v tovarnah. Ure so bile določene, naloge natančne, cilji številčni. Delo je bilo jasno opredeljeno – proizvodna linija, načrti, roki. Telo je bilo v gibanju, glava je bila v nadzoru, srce pa – pogosto na varni razdalji. Tovarniški red ne potrebuje čustev, temveč učinkovitost. In človek sčasoma postane del stroja.

Potem sem stopil ven. Dobesedno – ven na polje, v sadovnjak. Sprva sem delal po istih principih: načrti, koledarji, natančnost. Sadil sem, obrezoval, škropil – in čakal rezultate, kot da sem še vedno v tovarni. A drevesa niso ubogala mojih urnikov. Plodovi niso sledili mojim pričakovanjem. Narava me ni ubogala, temveč me je začela učiti.

Potreboval sem dolgo časa, da sem to pokapiral: sadjarstvo ni delo zoper naravo, temveč delo z njo. In to ni samo fizično delo. To je odnos. Vzgoja rastlin ne sprejme človeka, ki dela le z glavo. Sprejme pa tistega, ki zna spustiti svojo namero iz glave v srce in iz srca v rastlino.

To je bistvo.

Rastlina ni stroj. Ne odzove se na pritisk, temveč na prisotnost. Ne potrebuje le vode in hranil, ampak tudi pozornost. Živ odnos. Drevo začuti, ali si z njim. Ali si res tam – ne le telesno, ampak tudi s srcem.

V sadjarstvu ni garancije, ni proizvodnih ciklov, ki bi jih lahko stisnil v Excel. Tu ni možnosti, da »oddelaš osem ur in greš domov«. Sadovnjak si ti – in ti si sadovnjak. V vsakem plodu je nekaj tvojega časa, tvoje nege, tvoje tišine in tvoje vere.

Vse to je drugače kot v tovarni.

V tovarni je svet narejen iz materialov. V sadovnjaku je narejen iz odnosov. In ko to enkrat razumeš – ne z glavo, temveč z notranjim uvidom –, se ti spremeni vse: ritem, pogled, dih.

Sadjarstvo ni samo delo z zemljo. Je pot vračanja k sebi. In to je nekaj, česar nobena tovarna ne more dati.

Upac