Na seznamu »osmerice proti staranju« ameriškega zdravnika dr. Michaela Gregerja je na sedmem mestu omejevanje beljakovin. O tem piše v tretjem delu knjige Kako upočasnimo staranje s hrano (Misteriji.si; 20,90 €).

Da omejevanje vnosa beljakovin podaljšuje življenjsko dobo, je bilo znano že pred študijami, ki so uporabljale omejevanje kalorij, o čemer smo pisali prejšnjič. V najodmevnejši študiji do zdaj so skoraj tisoč miši naključno razporedili na eno od petindvajsetih različnih diet, ki so se sistematično razlikovale po vsebnosti beljakovin, ogljikovih hidratov, maščob in kalorij. Ugotovili so, da so diete z najnižjim razmerjem med beljakovinami in ogljikovimi hidrati omogočile najdaljšo življenjsko dobo, neodvisno od kalorij. Tudi kazalniki zdravja v poznem življenjskem obdobju, so bili najboljši pri dietah z nizko vsebnostjo beljakovin, najslabši pa pri dietah z visoko vsebnostjo beljakovin ali maščob.

Optimalno razmerje med beljakovinami in ogljikovimi hidrati je ena proti deset, kar je podobno tradicionalni okinavski prehrani, ki je vsebovala 9 odstotkov beljakovin in 85 odstotkov ogljikovih hidratov (večinoma iz sladkega krompirja). Preden so Okinavci prevzeli zahodnjaško prehrano, so imeli enega največjih deležev stoletnikov na svetu, 80 odstotkov nižjo stopnjo pogostih rakavih obolenj in petkrat nižjo stopnjo umrljivosti zaradi različnih s starostjo povezanih bolezni na splošno.

V študijah na živalih so imele najkrajšo življenjsko dobo živali, ki so se hranile z visoko vsebnostjo beljakovin. To se ujema z metaanalizo prospektivnih kohortnih študij na ljudeh, ki je pokazala, da je večji skupni vnos beljakovin povezan z višjo stopnjo umrljivosti zaradi vseh vzrokov. Toda to je zato, ker večina beljakovin, ki jih zaužijemo v zahodnem svetu, prihaja iz živalskih virov. Čim večji je vnos živalskih beljakovin, tem višja je stopnja umrljivosti, in čim večji je vnos rastlinskih beljakovin, tem nižja je stopnja umrljivosti.