Ali je to karma ali usoda – ali morda le svobodna volja, da si dva izbereta drug drugega, s katerim želita preživeti celo življenje do odhoda enega ali drugega v večnost?

Tistega dne v disku, ko je stal na podestu stopnic v džins hlačah, jakni iz rjavega semiša, temnih las in živomodrih oči, se mi je zdel neustavljivo privlačen. Neka sila me je potegnila k njemu in že sva bila na plesišču. Nato sva se dobivala, hodila na izlete, ples, godilo mi je, da se nekdo zanima za takrat sedemnajstletno dekle. Predstavil me je mami, bratu, postala sva resen par. On je bil delaven, pošten in srčen človek, ob njem sem se počutila varno in ljubljeno.

Komaj devetnajstletno dekle sem stopila pred oltar. Naslednje leto se nama je rodila prva hči, čez tri leta druga.

Leta so tekla. Ker smo bili v najemniškem stanovanju, smo pričeli graditi hišo. Veliko je bilo odpovedovanja, saj ni bilo pri njem nič pri meni nič. Obema je zgodaj umrl oče, edini, ki je bil zaposlen v družini. »Dihali« smo za hišo skupaj s taščo, saj priletne nisva želela pustiti v stanovanju.

Življenje je teklo, hčeri sta rasli, prihajali so vnuki, midva sva se bližala upokojitvi. Obdobje, ki se ga po eni strani veseliš, saj bi imela več časa za svoje hobije, vnuke, zase …

Neko noč se odpravim k počitku. Napoči jutro in jaz se zavem svojih sanj. Niso bile prijetne in bila sem precej zbegana. Naj jih opišem.

Z možem sva se z avtom odpravila na pot. Zapeljala sem na neko poljsko pot in ustavila avto. Mož se je odpravil peš naprej po poti, kmalu ga nisem več ugledala.

Sama sem se znašla na travi pred okostnjakom. Vedela sem, da je to moj okostnjak. Začela sem ga sestavljati, vendar je nekaj kosti manjkalo.

S strahom se oziram, kje je mož, da bi mi pomagal. Ni ga bilo nikjer. Postala sem neizmerno prestrašena, žalostna in osamljena.

S temi čustvi sem se prebudila in jokala.

Čez eno leto je moj mož zbolel. Rak. Prepozno odkrit, bil je povsod. Boril se je, borila sva se tri leta.

Na koncu je bil popolnoma obnemogel. Zelo se je bal, da ga bomo dali v bolnico. »Ne, dragi, doma boš ostal,« sem mu šepetala, ko je bil v komi. »Skrbeli bomo zate, radi te imamo.« Vedela sem, da me sliši. Čez nekaj trenutkov je rahlo premaknil glavo na ležišču in odšel v večnost.

Jaz pa sem žalostna, prestrašena, osamljena. Ni ga.

Silvija