Kokino v Severni Makedoniji je po navedbah Nase četrti najstarejši znani megalitski observatorij na svetu. Njegov nastanek sega v leta okoli 1800 pred našim štetjem. Arheološko najdišče z observatorijem sem obiskal tik pod tisoč metrov visokim vrhom Tatićev kamen, nedaleč stran od meje s Srbijo. Večino podatkov sem našel na svetovnem spletu, nekaj novih pa še na samem mestu.

V observatoriju iz bronaste dobe so prazgodovinski prebivalci opravljali obrede, spremljali cikle Lune in Sonca ter merili čas. Stene izstopajočega vrha so bile oblikovane s strjevanjem lave. Naravne in izklesane razpoke v skalnih formacijah so uporabljali kot markerje za označevanje mest, kjer vzhajata Sonce in Luna v času enakonočij ter sončevih obratov. Starešine in voditelji plemen so imeli poseben položaj pri opazovanju nebesnih pojavov.

DVE PLOŠČADI

Observatorij, ki je poimenovan po bližnjem zaselku, obsega površino devetdeset krat petdeset metrov. Osrednji del sta dve ploščadi, med katerima je devetnajst metrov višinske razlike. Na spodnji ploščadi so v smeri sever–jug postavljeni štirje izklesani kamni, imenovani tudi prestoli, obrnjeni proti vzhodu. Na zgornji ploščadi po razlagi arheologov najdišče obsega markerje – posebne oznake v izklesanih razpokah kamnov, s pomočjo katerih lahko sledimo gibanje Sonca in Lune na vzhodnem obzorju.

V observatoriju so uporabljali metodo stacionarnega opazovanja. Eden izmed kamnitih markerjev je izklesan tako, da ob sončnem obratu njegova višina sovpada s premerom sonca, gledano s kamnitih prestolov. Starodavni astronomi so dali narediti tudi posebno razpoko v kamnih, ki omogoča, da prvi sončni žarek na dan poletnega sončnega obrata osvetli drugi prestol, kjer je sedel najpomembnejši mož skupnosti, vladar ali morda svečenik. S tem je bog Sonca simbolično dal moč voditelju in upanje skupnosti na dobro letino.

Za opazovanje vzhodnega obzorja so uporabljali devet markerjev, s pomočjo katerih so opazovali gibanja Sonca in Lune. Trije markerji so bili osvetljeni z žarki vzhajajočega sonca ob poletnem obratu ter pomladnem in zimskem enakonočju. Šest preostalih markerjev pa je označevalo vzhajanje polne lune v času najmanjše in največje deklinacije poleti in pozimi.

Observatorij Kokino – razpoke v skalnih formacijah so označevale mesta, kjer vzhajata Sonce in Luna ob enakonočjih in sončevih obratih. (Foto Igor Fabjan)

LUNARNI KOLEDAR

V observatoriju so opravljali obrede ob pomembnih letnih spremembah. Podložnike so o opazovanju obveščali z velikim ognjem na vrhu nad svetiščem, ki je bil viden v naseljih daleč spodaj. S tem so jim dali znak, kdaj je pravi čas za oranje, sejanje, žetev in druga kmečka opravila v skladu s položajem nebesnih teles.

Lunarni koledar je bil ena glavnih funkcij observatorija. Temu namenu sta služila dva markerja, ki merita dolžino lunarnega meseca in sta prava posebnost. Uporabljali so ju za določitev lunarnega koledarja z devetnajstletnim ciklom. Vsakih devetnajst let namreč na isti dan na istem mestu obzorja vzhajata tako polna luna kot sonce. Pri tem je imelo prvih dvanajst let vsako leto dvanajst mesecev, polovico letnih in polovico zimskih. Zimski meseci so šteli 29, poletni pa 30 dni. Preostalih sedem let je bilo razdeljenih na trinajst mesecev.

Observatorij je bil hkrati tudi svetišče, v katerem so med drugim častili kult rodnosti. V skalnih razpokah so namreč našli daritve iz bronaste dobe v obliki lončevine, kovinskih predmetov in nakita.

Arheološko najdišče je pritegnilo različne raziskovalce, saj gre za starodavno znanstveno in obredno središče, kjer je mogoče proučevati na nebesnih pojavih sloneče obrede v luči sodobne astronomije in antropologije.

Na spodnji ploščadi so v smeri sever–jug postavljeni štirje izklesani »prestoli«. (Foto Igor Fabjan)

ZAČUTIL POVEZANOST S PLANETI IN BOŽANSTVI

Do observatorija sem prišel prek mesta Kumanova in manjšega kraja Staro Nagoričane. Od slednjega vodi ozka, a asfaltirana in označena cesta do zaselka Kokino. Najbolje je priti z lastnim prevoznim sredstvom, ogled pa organizirajo tudi nekatere turistične agencije iz Skopja za okoli 60 evrov. Najbolj privlačnih je zadnjih petnajst kilometrov poti, ko se cesta povzpne skozi gozd in nudi lepe razglede na redko poseljeno hribovje.

Observatorij je urejen za obiskovalce in opremljen z interpretacijskimi panoji. Pod markantnim vrhom me je pričakalo travnato parkirišče in malo naprej provizoričen vhod z napisom, da znaša vstopnina sto denarjev oziroma dva evra. Observatorij ni ograjen, tako da je ogled možen kadarkoli. Ker ob zgodnji jutranji uri na vstopni poti ni bilo nikogar, nisem plačal simbolične vstopnine. Sledil je le desetminutni vzpon po eni od dveh dostopnih pešpoti, in lahko sem se posvetil odkrivanju starodavnih skrivnosti.

Obisk observatorija je posebno doživetje v vsakem času, najbolj atraktiven pa je ob sončnem vzhodu. Ko sem se usedel na enega izmed izklesanih kamnitih prestolov, se mi je zdelo, da sem ob prvih sončnih žarkih začutil povezanost s planeti in starodavnimi božanstvi.

SKRIVNOST VULKANSKEGA VRHA

V tem delu Makedonije lahko obiščete še eno arheološko najdišče, ki je v prazgodovini imelo podobno vlogo kot Kokino. Imenuje se Cocev kamen in je prav tako ostanek nekdanjega vulkana. V erodiranem vulkanskem vrhu so že od daleč opazni dve jami, več vdolbin, kamnite stopnice, oltarji in prestoli ter vodna zajetja. Poleg različnih predmetov, katerih nastanek sega vse do bronaste dobe, so tam odkrili tudi stenske poslikave.

Na to nahajališče me je opozoril lokalni ljubiteljski etnolog, arheolog in geolog Stevče Donevski. S sinom Jakimom, ki je končal študij arheologije, imata v bližnjem mestu Kratovo pisarno turistične agencije, katere prostori so svojevrsten muzej s starimi predmeti, fosili in kamninami iz okoliških krajev. S še večjo zbirko se ponaša etno hiša Šančeva, v kateri nudita prenočišča in pogostita goste z lokalnimi specialitetami. Poleg tega nudita vodenje po mestu in okoliških krajih. V njuni družbi si lahko ogledate tudi skalne formacije Kuklica – do deset metrov visoke naravne stolpe iz peščenjaka, ki spominjajo na gručo ljudi. Pravijo jim Vesela svatba, saj so povezani z legendo, v kateri se je v zaročenega fanta zaljubilo še eno dekle. Ker ni hotel uslišati njene ljubezni ter se odpovedati načrtovani poroki, ga je preklela. In ko sta se na dan poroke mladoporočenca poljubila, so vsi prisotni okamneli …

Stevče Donevski pred etno hišo »Šančeva« v Kratovem. (Foto Igor Fabjan)

PARANORMALNI POJAVI

Kratovo je zgrajeno v nekdanjem vulkanskem kraterju. Mesto je bilo od antike središče rudarjenja, kjer so pridobivali zlato, srebro in baker ter kovali denar. V času turškega osmanskega imperija so bili tod številni spopadi. Mesto je nekoč varovalo dvanajst obrambnih stolpov, od katerih je polovica ohranjena. Stolpe so povezovali podzemni rovi, o čemer pričajo odkriti, a še ne dobro raziskani predori pod mestom. Rovi v dolžini več kot dveh kilometrov so bili sto let nazaj prehodni. Uporabljali naj bi jih tudi v okultne namene, za skrivne dostope do različnih lokacij v mestu, za tihotapljenje in kot skrivališče.

V rovih naj bi bilo zakopanih tudi nekaj zakladov, ki so pritegnili številne pustolovce. A mnogi med njimi so poročali o nenavadnih zvokih, občutku prisotnosti nevidnih oseb in sencah, ki so se premikale po rovih. Nekateri trdijo, da so videli podobe srednjeveških vojakov in slišali topot konjskih kopit na kamnitih ulicah. Paranormalne pojave pa opažajo tudi v starih hišah; v nekaterih so bili nekoč urejene ječe in mučilnice.

Igor Fabjan


ODKRITJE OBSERVATORIJA KOKINO

Sveti kraj z observatorijem v Kokinu so odkrili šele leta 2001, ko so arheologi na podlagi večletnih izkopavanj potrdili njegov obstoj. Za odkritje ima največ zaslug Jovica Stankovski, nekdanji direktor nacionalnega muzeja v bližnjem Kumanovu. Leta 2002 sta skupaj z Gjorem Cenevim, vodjem planetarija v Skopju, objavila teorijo o obstoju tega svetega kraja in observatorija.