Dr. Zecharia Sitchin je strokovnjak za arheologijo Bližnjega vzhoda in stare bližnjevzhodne jezike, znan kot neortodoksen raziskovalec davne preteklosti človeštva. V knjigi Stopnišče do neba (The Stairway to Heaven) je razgrnil dokaze, da so ljudje vrste Homo sapiens pravzaprav izdelek zelo zapletenega genetskega inženiringa superiorne rase z desetega (za Sumerce dvanajstega) planeta Marduka, ki je ob vstopu v naš sončni sistem prinesel seme življenja.

Zgodba se začne v pradavnini, ko je bil sončni sistem še mlad. Tedaj se je iz zunanjega vesolja pojavil velik planet, ki ga je pritegnil naš sončni sistem. Sumerci so tega prihajača imenovali Nibiru ali 'Planet križanja'; njegovo babilonsko ime je bilo Marduk. Medtem ko je potoval mimo zunanjih planetov, je njegova krožnica pričela zavijati proti Soncu in se križala z orbito starega člana sončnega sistema – planeta z imenom Tiamat. Ko so se temu približali Mardukovi sateliti, so ga razbili na dva dela. Njegov nižji del je razpadel na koščke, iz katerih so nastali kometi in asteroidni pas – »nebeška zapestnica« iz okruškov planeta, ki potujejo po orbiti med Jupitrom in Marsom. Tiamatov zgornji del in njegov glavni satelit pa je odbilo v novo orbito in tam sta nastala Zemlja in Luna.

Sam Marduk, ki je ostal nedotaknjen, je ujet v velikansko eliptično orbito okoli Sonca in se vrača na kraj »nebeške bitke« med Jupitrom in Marsom vsakih 3600 zemeljskih let. Tako je sončni sistem od takrat sestavljen iz dvanajstih članov: Sonca, Lune (ki so jo Sumerci imeli za enakopravno nebesno telo), devetih planetov in še dvanajstega, Marduka.

Ko je Marduk vstopil v sončni sistem, je s seboj prinesel seme življenja. V trčenju s Tiamatom je del tega semena življenja prešel na njegov preživeli del, planet Zemljo. Razvoj življenja na Zemlji je bil preslikava evolucije na Marduku. In tako se je zgodilo, da so v času, ko so se na Zemlji šele pojavili ljudje, na Marduku inteligentna bitja že dosegla visoko raven civilizacije in tehnologije.

S tega dvanajstega člana Sončevega sestava so po trditvah Sumercev prišli na Zemljo astronavti – »Bogovi neba in Zemlje«. Iz teh sumerskih verovanj so vsa stara ljudstva razvila svoje religije in božanstva. Ti bogovi so, po prepričanju Sumercev, ustvarili človeški rod in mu dali civilizacijo – svoje znanje in vse znanosti, vključno z neverjetno sofisticiranim poznavanjem astronomije.

ZNANJE IZ VESOLJA

To znanje obsega seznanjenost s središčnim položajem Sonca v našem sončnem sistemu, poznavanje vseh planetov, za katere vemo danes – celo zunanjih planetov Urana, Neptuna in Plutona, ki jih je moderna astronomija odkrila dokaj pozno, saj jih ni bilo mogoče opazovati z golim očesom. Sumerci so v popisih planetov in besedilih o njih, kot tudi v slikovnih prikazih, vztrajno trdili, da obstaja še en planet – Nibiru ali Marduk, ki tedaj, ko je najbliže Zemlji, potuje med Marsom in Jupitrom.

Sofisticiranost v poznavanju astronomije, ki so jo Sumerci pripisovali astronavtom, prispelim z Marduka, ni bila omejena samo na poznavanje sončnega sistema. Obstajalo je neskončno vesolje, polno zvezd. V Sumeriji so – ne pa stoletja pozneje v Grčiji, kot so nekoč mislili – prvič v zgodovini zvezde identificirali, grupirali v ozvezdja, ki so jim dali imena in jih locirali na nebu. Vsa ozvezdja severnega neba, ki jih danes poznamo, kot tudi večina ozvezdij južnega neba, so omenjena v sumerskih astronomskih tablicah, po natančnem zaporedju in po imenih, ki jih uporabljamo še danes.

Najpomembnejša so bila ozvezdja, ki navidez obkrožajo ravnino ali pas, v katerem planeti krožijo okoli Sonca. Sumerci so jih imenovali UL.HE ali 'Sijoča čreda'), kar so Grki sprejeli kot zodiakos kyklos ali 'živalski krog'. Razvrstili so jih v dvanajst skupin, v dvanajst hiš zodiaka. Ne samo imena, ki so jih Sumerci nadeli tem skupinam zvezd – Bik, Dvojčka, Rak, Lev in tako dalje, temveč celo njihovi slikovni prikazi so skozi tisočletja ostali nespremenjeni. Bistveno mlajši egipčanski prikazi znakov zodiaka so skoraj identični sumerskim.

Poleg konceptov sferne astronomije, ki jih uporabljamo do današnjega dne (vključno s poznavanjem nebesne osi, polov, ekliptike in enakonočja), ki so že v času Sumerije bili dovršeni, so Sumerci presenetljivo dobro poznali pojav precesije ali zaostajanja. Ker je Zemljina os precej nagnjena glede na njeno ravnino gibanja okoli Sonca, se Sonce vsakih dvainsedemdeset let pomakne za eno stopinjo od 360-ih stopinj nebesnega kroga; torej potrebuje 2160 let, da zaostane za celo širino enega zodiaškega znamenja ali hiše. V starih časih noben posameznik, morda niti noben narod ni mogel opazovati, zapisovati in razumeti tega pojava. Pa vendar so Sumerci, ki so svoje računanje časa ali koledar začeli v dobi Bika (začela se je okoli 4400 let pred našim štetjem), v svojih astronomskih popisih zabeležili predhodne precesijske prehode v ozvezdje dvojčkov (okoli 6500 pr. n. št.), Raka (okoli 8700 pr. n. št.) in Leva (okoli 10.900 pr. n. št.)!

PLANET MILIJONOV LET

V tem astronomskem znanju, s tem pa tudi v vseh religijah, verovanjih, dejavnostih in opisih v starem veku, je pomembno mesto zavzemalo prepričanje, da v Sončevem sestavu obstaja še en planet, planet z največjo orbito, vrhovni planet ali »Nebeški gospodar«, ki so mu Egipčani rekli »Večna zvezda« ali »Planet milijonov let« – nebeško prebivališče bogov. Stari narodi so brez izjeme častili ta planet z največjo, najbolj veličastno orbito.

V Egiptu, Mezopotamiji in drugod je bila njegov simbol krilata krogla. Znanstveniki, ki so videli, da nebesni disk v egipčanskih risbah označuje nebeško bivališče Amona-Raja, so le-tega vztrajno imenovali »boga Sonca«, krilati disk pa »Sončev disk«. Toda ta disk ni prikazoval Sonca, temveč dvanajsti planet. V egipčanskih podobah se nebesni disk, ki predstavlja ta planet, jasno razlikuje od Sonca.

V Egiptu, Mezopotamiji in drugod je bil simbol desetega planeta krilata krogla.V egipčanskih podobah se nebesni disk, ki predstavlja deseti planet, jasno razlikuje od Sonca. Na sliki lahko vidimo, da so na nebu, predstavljenem z zvitim telesom boginje Nut, prikazovali obe nebesni telesi hkrati.
Znanstveniki, ki so proučevali poznavanje planetov v davni preteklosti, so predpostavili, da so stari narodi verjeli, da pet planetov, vključno s Soncem, kroži okoli Zemlje. Kadar je bilo naslikanih ali naštetih več planetov, naj bi šlo, po mnenju teh znanstvenikov, za neko vrsto »pomote«. Toda to niso bile pomote, temveč osupljiva točnost: Sonce je bilo v središču sestava, Zemlja je bila planet, poleg Zemlje in Lune ter ostalih osmih planetov, ki jih danes poznamo, pa obstaja še en velik planet. Tega so prikazovali nad vsemi drugimi, nad glavo boginje Nut, kot največjega Nebeškega gospodarja v njegovi ogromni nebesni orbiti ali »nebeški ladji«. Pred 450.000 leti so – po sumerskih izvorih – astronavti s tega Nebeškega gospodarja prileteli na planet Zemljo.

R. M.

Imena, ki so jih Sumerci nadeli skupinam zvezd, pa tudi njihovi slikovni prikazi, so skozi tisočletja ostali nespremenjeni.