Starodavne civilizacije in njihova zapuščina, predvsem zgradbe, ki nekako najbolje kljubujejo zobu časa, so bile od nekdaj predmet zanimanja arheologov, posebno pozornost pa so jim začeli namenjati v devetnajstem stoletju, zlati dobi odkritij. Takrat so potekala kar svojevrstna tekmovanja med slavnimi raziskovalci, kdo bo prvi razkril, kaj se skriva za praznimi zaplatami na zemljevidih. V ospredju je bila Afrika, na prelomu stoletja pa so se osredotočili tudi na neprehodne tropske gozdove Srednje in Južne Amerike, kjer naj bi se skrivali ostanki civilizacij Majev, Aztekov in Inkov. Med temi odpravami so mnogi umrli ali izginili v neznano, med njimi pa še posebej izstopa Percy Fawcett.

Percy Fawcett ali Percival Harrison Fawcett, slavni britanski raziskovalec, vojaški častnik in geodet ter celo mistik, rojen leta 1867 v Angliji, je pri devetnajstih letih vstopil v vojsko kot topniški častnik ter se kmalu začel zanimati za kartografijo. Leta 1901 je postal član prestižne londonske Kraljeve geografske družbe in začel najprej potovati po Severni Afriki, v službi britanske obveščevalne službe. Leta 1906 je prvič odpotoval v Južno Ameriko, da bi raziskal in kartografiral eno mejnih območij med Brazilijo in Bolivijo. Med to odpravo naj bi tudi ustrelil orjaško anakondo, ki je že bila predstavljena na straneh revije Misteriji, in opazil še nekaj drugih precej neverjetnih živali, o katerih je nato poročal znanstvenikom doma.

Kljub posmehu zoologov glede njegovih opažanj o lokalnem živalstvu je bila ekspedicija uspeh in Fawcettu so zaupali še nekaj pomembnih nalog. Leta 1908 je sledil toku brazilske reke Rio Verde, da bi našel njen izvor, enako je storil tudi za reko Heath na meji med Perujem in Bolivijo dve leti pozneje. Leta 1913 je sledila še ena odprava, med katero naj bi že začel razmišljati o izginulem »mestu Z«, kot ga je sam imenoval in katerega je hotel najti. O njem naj bi slišal že med svojimi prvimi potovanji od domorodcev, čeprav je možno, da je o njem tudi bral.

GLOBLJE V DŽUNGLO

Obstaja namreč rokopis iz druge polovice osemnajstega stoletja, v katerem je portugalski raziskovalec João da Silva Guimarães opisal neznano mesto, ki naj bi ga celo sam obiskal, vendar ni navedel njegove točne lokacije. Po Percyjevem mnenju naj bi to mesto bilo v regiji Mato Grosso na zahodu Brazilije, medtem ko je Guimarães potoval po regiji Bahia na čisto drugem koncu države.

A preden se je Fawcett dokončno odločil, da se odpravi na pot, se je že začela prva svetovna vojna, med katero je kot prostovoljec poveljeval topniški enoti. Po koncu vojne se je vrnil v Brazilijo in se posvetil proučevanju lokalne favne ter arheološkim izkopavanjem, dokler se ni pojavil bogat mecen, pripravljen financirati njegovo potovanje v Mato Grosso. Tokrat je bila to skupina premožnih finančnikov iz Londona, ki so namenili razmeroma skromna sredstva, saj je bila odprava sestavljena iz le treh ljudi. Fawcetta sta spremljala še njegov sin Jack in Jackov prijatelj Raleigh Rimmell.

Tako majhno število popotnikov ni bilo naključje ali lahkomiselnost, temveč dobro premišljen izbor, saj se je Percy zavedal, da bi bolj številčna ekspedicija hitreje pritegnila pozornost sovražnih domorodcev. In tam, kamor so se odpravili, večina avtohtonega prebivalstva še nikoli ni videla belca, kar je potovanje še dodatno oteževalo. S sabo so vzeli le najnujnejše potrebščine, konzervirano hrano, orožje in sekstant, orodje za navigacijo ter kronometer, da so lahko natančno določali svoj položaj med potovanjem.

IZGINOTJE

Odprava, ki se ji je pridružilo še dvoje domačinov, dvoje konj in osem oslov za prevoz zalog ter par psov je 20. aprila 1925 zapustila mesto Cuiabo, današnjo prestolnico zvezne države Mato Grosso. Pred odhodom je Fawcett še pustil sporočilo, naj v primeru njegovega izginotja ne pošiljajo reševalnih odprav, saj bi lahko tudi njih doletela enaka usoda. Kaj se je dogajalo naslednjih nekaj tednov ali mesecev ali še dlje je popolna neznanka, saj je bilo njegovo zadnje sporočilo datirano 29. maja, v katerem je pisal svoji ženi, da bo prečkal reko Xingu, enega od pritokov Amazonke, in se podal v območje, ki še ni vrisano na karti. Pismo je predal enemu od domačinov, ki ga je odnesel do najbližje naselbine.

Fawcett je načrtoval, da bo iskanje mesta trajalo približno eno leto, nakar se bo, če bo seveda preživel, vrnil v civilizacijo. Ko pa o njem ni bilo ne duha ne sluha več kot dve leti, so mnogi postali zaskrbljeni in so ga, v nasprotju z njegovimi navodili, začeli iskati. Sledile so mnoge ekspedicije raznih organizacij, bogatih poslovnežev in slave željnih avanturistov, ki so hoteli prvi odkriti slavnega raziskovalca. Kot je Fawcett opozoril, so se mnoge od njih končale tragično in po nekaterih ocenah naj bi življenje izgubilo več kot sto ljudi. Spet drugim je uspelo ubežati mučni smrti, vendar običajno le za las.

Med njimi je bil tudi Anglež George Miller Dyott, vodja skupine, ki se je leta 1928 odpravila po Fawcettovih stopinjah, da bi razkrila, kaj se je pripetilo z njim. Med nevarnim iskanjem so Dyotta ujeli domačini in le stežka si je spet priboril prostost. Menda naj bi našel dokaze, da so Fawcetta ubili pripadniki plemena Aloique, a se je pozneje izkazalo, da so bili ti dokazi brez prave podlage.

Domneve, da so Fawcett in njegova dva spremljevalca postali žrtve sovražno nastrojenih domačinov, so se ponovno pojavile v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je Orlando Villas-Bôas, slavni borec za pravice Indijancev, prejel posmrtne ostanke, ki naj bi pripadali slavnemu raziskovalcu. Ampak kmalu je bilo ugotovljeno, da te kosti niso Fawcettove, in iskanje se je nadaljevalo. A čeprav so imele odprave vse boljšo opremo za preživetje v nevarnem okolju ter informacije od nekaterih plemen, ki naj bi ga videla in tudi vedela, kam se je odpravil, ni bil najden noben otipljiv fizični dokaz.

Ob tem se je treba zavedati, da staroselci še danes niso posebej navdušeni nad nepoklicanimi obiskovalci. Še leta 1996 so neko ekspedicijo pod pokroviteljstvom bogatega brazilskega poslovneža zadržali domačini in jo izpustili šele, ko so jim pustili skoraj vso svojo opremo. Več sreče je imel ameriški novinar David Grann, ki se je leta 2005 ravno tako napotil v skoraj neprehodne gozdove, da bi razkril Fawcettovo usodo. Po njegovem mnenju je mesto Z res obstajalo, saj so na območju, kjer naj bi stalo, odkrili ostanke več povezanih naselij, ki naj bi jih zgradili predniki plemena Kuikuro. Še več, ob srečanju s pripadniki plemena Kalapalo so mu ti zaupali, da so se njihovi predniki srečali s slavnim raziskovalcem in ga opozorili, naj ne gre globlje v notranjost, kjer preži neko posebej bojevito pleme, ki ga je po njihovem mnenju potem ubilo.

KOMUNA MISTIKOV SREDI PRAGOZDA

Nekateri pa so prepričani, da je Fawcett, ki se je nadvse zanimal za misticizem in okultizem, namenoma ostal v nekem odročnem kotičku, da bi tam ustanovil komuno, ki naj bi delovala po teozofskih naukih in celo vključevala čaščenje njegovega sina Jacka. Da te domneve niso iz trte izvite, priča vsebina njegovih pisem. V njih je navajal svoje načrte za skupnost, katere člani bi živeli bolj svobodno, kot je to bilo izvedljivo v tistem času. Menda naj bi bilo iz napisanega mogoče celo sklepati, da je več njegovih znancev želelo postati član te skupnosti in mu slediti tja, kamor je človeška noga le redko stopila.

Če se je to v resnici zgodilo – verjetno v omejenem obsegu, saj bi sicer do danes že našli ostanke kakšne naselbine –, je seveda ravno tako uganka kot vse drugo, povezano s Fawcettom. Morebiti se res ni nikoli nameraval vrniti v civilizacijo in je prostovoljno izbral smrt v zelenem objemu, kjer so ga skupaj s sopotnikoma raztrgale divje zveri, ter tako poskrbel, da je, tako kot predmet njegove obsesije, postal del legend.

Damir Žniderič

SLIKA: Percy Fawcett