Izbira novih življenj

S slovensko medijko Natalijo Bracci (Natalijabracci.com) se poglabljamo v skrivnosti dušnih poti, izbiro novih življenj, vzporedne inkarnacije in dušne dogovore. Natalija razkriva, kako vsaka duša sama zasnuje svoj življenjski scenarij – vključno z lekcijami, odnosi in celo telesom, v katerem se bo inkarnirala – ter kako nas pri tem vodijo višje zavesti. Življenje je več kot zgolj naključje; je duhovna pot, kjer ima vsakdo možnost izbire, rasti in prebujenja. V vsakem trenutku.
Natalija, razkrijva našim bralcem, kako poteka priprava duše na novo inkarnacijo? Kdo odloča o tem?
Ko je duša pripravljena na novo inkarnacijo – bodisi na Zemlji bodisi v drugem svetu –, si sama izbere izkušnjo, ki jo želi doživeti. Določi, kakšno vlogo bo odigrala, kakšne lekcije želi usvojiti, katere odnose želi poglobiti ali pozdraviti. Ustvari si svoj »odrski scenarij«, svoje gledališče življenja. In ko je odločitev jasna, duši pri tem pomagajo višje zavesti, svetovalci in vodniki. Ob strani nam stoji »svetovalec« – višja energija, ki je že prestala podobne izkušnje in deluje kot vodnik. V primeru inkarnacije na Zemlji nas ta zavest spremlja v fizično telo in nas vodi skozi življenje, da skušamo ostati na poti, ki smo si jo zadali. Vendar ta pot ni enosmerna. Imamo svobodno voljo. Če se ne poslušamo – svojega šestega čuta, intuicije, notranjega glasu – lahko hitro zaidemo. Zaradi strahov, materialnih skrbi ali udobja izberemo pot, ki ni v skladu z našim višjim namenom. Takrat se določena vrata zaprejo; ne kot kazen, temveč kot posledica naše izbire. Vsaka inkarnacija ima nešteto možnih poti, a le nekaj jih vodi v resnično izpolnitev našega poslanstva. Zato je izjemno pomembno, da se v življenju odločamo glede na občutek, intuicijo, notranji glas. In ne na podlagi udobja, strahu ali materialnih koristi. Resnica je v srcu. In srce vedno ve.
Zakaj pa sploh prihajamo v fizično življenje? Kaj je namen inkarnacij?
V fizično življenje prihajamo zaradi izkušenj in osebne rasti, zaradi širjenja zavesti. Naš napredek se ne meri v dosežkih, karieri ali denarju, temveč v tem, koliko resnično doživimo, koliko zmoremo ljubiti, odpustiti, se učiti. In predvsem, koliko nesebično pomagamo drugim. Skozi vsako izkušnjo, še posebej tiste, ki nas preizkušajo, se naša zavest poglablja in postaja bolj zrela, svetla in celostna. Seveda pa obstaja tudi svobodna volja. Vsaka duša se lahko, kljub namenu, oddalji od svoje poti. Lahko zgrešimo, se zapletemo v ego, strah ali navezanosti. A tudi takrat življenje poskrbi za lekcijo. Pogosto v obliki »brce v rit«, kot sama rada rečem. In takrat imamo izbiro: ali se zbudimo in spremenimo ali pa nadaljujemo po poti, ki nas vedno bolj oddaljuje od resničnega sebe. Odločitev je vedno naša. A priložnost za rast nas nikoli ne zapusti.
Ali lahko izberemo katero koli življenje in telo?
Da, izbira je naša. A znotraj okvira izkušnje, ki jo želimo imeti. Duša si izbere življenje glede na to, kaj želi doživeti, ozavestiti ali pozdraviti. Od telesa, okolja in družine do lekcij. Vse je del večjega načrta, ki si ga duša zastavi še pred rojstvom.
Včasih je govor o »izgubljenih« ali »zataknjenih« dušah – kaj se zgodi z njimi? Kaj jih drži nazaj?
Ne bi rekla, da so duše zares izgubljene. Vsaka duša ima ob sebi vodnike, ki ji pomagajo tudi po smrti. A včasih se zgodi, da energija – duša – zaradi močne navezanosti na materialni svet ne želi takoj prestopiti v onstranstvo. Takrat ostane med svetovi – med fizičnim in energijskim – v tako imenovanem prehodnem prostoru. A tudi takrat duša ni izgubljena. Preprosto potrebuje več časa, več razumevanja, več miru, da sprejme prehod.
So vse duše v duhovnem svetu dobre ali obstajajo tudi zlonamerne entitete?
V duhovnem svetu ni »dobrih« in »slabih« v smislu, kot jih pogosto dojema človeški um. Duše, ki po smrti preidejo v energijski svet, se srečajo s svojo resnico – s pregledom vseh svojih dejanj, misli in namenov. Tiste, ki zmorejo sprejeti svojo preteklost, se iskreno pokesati in ozavestiti posledice svojih ravnanj, se dvignejo v višjo zavest – to, kar mnogi imenujemo »nebesa«. Tam je občutek lahkotnosti, ljubezni in notranjega miru. Duše, ki ne želijo prevzeti odgovornosti za svoja dejanja, ki so bila morda polna sovraštva, manipulacij ali škodovanja drugim, pa se znajdejo v nižji vibraciji – v ravni zavesti, ki ustreza njihovemu notranjemu stanju. Tam doživljajo izkušnje, ki so podobne tistim, ki so jih nekoč povzročile drugim. Ne kot kazen, ampak kot ogledalo, skozi katerega se učijo. Pomembno pa je, da nihče ne ostane tam za vedno. Duhovni svet je prostor rasti. Nikoli obsodbe. Ljubezen tam ne izključuje nikogar. Le čaka, da se spomnimo, kdo v resnici smo.
Ali smo z določenimi dušami vedno znova povezani skozi različna življenja, na drugačne načine, in rastemo skupaj?
Da, absolutno. Duše potujejo skupaj. Prihajamo v skupinah, ki jih pogosto imenujemo dušne družine. Smo globoko povezani – veliko bolj, kot se tega zavedamo tukaj, v fizičnem svetu. Včasih se znova srečamo kot partnerji, včasih kot starši, otroci, prijatelji ali celo kot naši »nasprotniki«. Vloga se lahko menja, a povezava ostaja. Vsaka oseba, ki vstopi v naše življenje, ima namen. Tudi tisti, s katerimi nimamo najlepših izkušenj, pridejo kot učitelji. Z njihovo pomočjo rastemo, se učimo postavljati meje, odpuščati, ljubiti bolj brezpogojno, včasih pa mi postanemo učitelji njim. Zato pravim: »Bodi hvaležen za vse ljudi in vse izkušnje, ki jih prinesejo.« Vsakdo, ki pride in odide, nas usmerja bližje poti, ki smo si jo dušno zadali. Ni naključij. So le dušni dogovori, ki nas vodijo domov, vase.
Ali obstajajo »paralelne inkarnacije«, ko duša lahko hkrati živi dvoje ali več življenj?
Da, duša se lahko odloči živeti dve inkarnaciji hkrati. Vendar ne v isti dimenziji. Ena verzija tebe je lahko tukaj, na Zemlji, druga pa nekje drugje. Morda v popolnoma drugačnem svetu ali energijskem okolju. Namen pa je vedno isti: izkušnja, rast in širjenje zavesti na različnih ravneh. Ko se obe izkušnji zaključita, se obe »razcepljeni« različici duše znova združita v eno. V duhovnem svetu, kjer se vse znanje, doživetja in zavedanja vrnejo k izvorni energiji.
To je izjemno redka izbira in jo običajno sprejemajo duše z zelo visoko zavestjo, saj zahteva izjemno stabilnost in moč, da hkrati nosimo dve različni resničnosti, vsako s svojo potjo, svojimi lekcijami in čustvi. Več kot dve paralelni inkarnaciji hkrati ni možno. Vsaj ne v obstoječih razumevanjih duhovnega sveta, kot so mi bila pokazana. A že dve izkušnji hkrati sta izjemno bogat vir zorenja in širjenja dušnega zavedanja.
Kako prepoznaš staro dušo?
Stara duša je pogosto prepoznana že v otroštvu. Ima modrost, ki presega njena leta; razume stvari, ki se jih na Zemlji še ni naučila. Pogosto ima drugačen pogled na svet, globlje doživlja življenje, naravo, čustva. Ljudje jih včasih označijo kot »drugačne«, »posebne« ali celo »čudne«. A stara duša čuti, da ne pripada povsem temu svetu. Ima naravno nagnjenost k pomoči drugim in se pogosto usmeri v poklice ali poslanstva, ki služijo ljudem. Bodisi prek zdravljenja, učenja, umetnosti ali zgolj prisotnosti. Povezana je z naravo, z živalmi, z notranjo tišino.
Kako pa prepoznaš sorodno dušo?
Po občutku domačnosti. Ko srečaš sorodno dušo, imaš občutek, kot da se poznata že sto let. Tudi če se srečata prvič. Pogovor steče lahkotno, tišina ni neprijetna, vse se zdi znano in naravno. Njena energija ti je tako blizu, da se ob njej počutiš popolno. Ne zato, ker bi te dopolnjevala, temveč zato, ker ti pomaga, da se lažje spomniš, kdo si. Imamo več kot eno sorodno dušo. Lahko pridejo v obliki partnerja, starša, otroka, brata, sestre ali prijatelja. Povezanost ni vezana na obliko odnosa, temveč na globoko prepoznavo dušnega jezika, ki ga govorimo skupaj.
Na svetu je vedno več ljudi – ali to pomeni, da je tudi duš vedno več?
Da, duš je vedno več. V duhovnem svetu obstajajo ravni, kjer se ustvarjajo nove energije – nove duše – namenjene učenju in izkušnji v fizičnih svetovih. Te dimenzije so kot duhovni porodni oddelki, kjer se rojevajo zavesti, pripravljene na svojo prvo pot skozi fizično življenje. Nove duše pogosto prepoznamo po tem, da se v tem svetu počutijo izgubljene. So negotove, strah jih je sprememb, izogibajo se tveganjem in se pogosto zatečejo k materialnemu kot varnosti. Namesto da bi vstopile v izkušnjo z zaupanjem, raje obstajajo, se zadržujejo na varnem, ne da bi se zares prepustile toku življenja. Njihova rast je počasna, a vseeno dragocena, saj prav vsaka duša, ne glede na svojo starost, nosi potencial božanske iskre. Rast števila prebivalstva torej ne pomeni le fizične rasti sveta, temveč tudi duhovne. Saj se univerzum nenehno širi, uči in razvija skozi nas.
Se duša Nikole Tesle še vedno inkarnira?
Na to vprašanje ne morem z gotovostjo odgovoriti, saj se z njegovo dušo še nikoli nisem skušala povezati. Da bi lahko začutila resničen uvid, bi morala imeti neposredno povezavo, bodisi z njegovo duhovno energijo bodisi z nekom, ki mu je bil duhovno zelo blizu. V takem primeru bi se lahko odprl jasen kanal in bi lahko začutila njegovo prisotnost ali usmeritev. Vsaka duša ima svojo pot in svoje ritme. Nekateri ostanejo v duhovnem svetu dlje časa, drugi se znova inkarnirajo hitro. A ker gre pri Tesli za izjemno močno zavest, verjamem, da je njegova duša še vedno aktivna na tak ali drugačen način – bodisi v drugi obliki, dimenziji ali vlogi.
Aleksej Metelko