POTI DO ZDRAVJA - Rak je prišel, da jo pozdravi

Lili Knafelc, po izobrazbi magistrica pedagoških znanosti, je zbolela v svojih tridesetih za rakom na jajčnikih. Kljub slabi zdravniški prognozi je našla pot do ozdravitve. Njeno zdravljenje se je začelo v trenutku, ko se je povezala z brezpogojno ljubeznijo – ko je doživela globoko duhovno izkušnjo. Takrat se je njena zavest spremenila. Izgubila je strah – in to je, kot sama ugotavlja, ključ do ozdravitve. O svoji izkušnji je napisala knjigo Prebujena v novo življenje.
Njena pot ozdravitve je ni vodila le nazaj v življenje – popeljala jo je globoko vase. Ko se je globoko duhovno prebudila, je začutila, da nič več ne more biti tako, kot je bilo. Začela je drugače doživljati telo, energijo, misli, občutke … življenje sámo. Na svoji poti se je dotaknila spoznanj, ki jih danes prepoznava tudi znanost: kako deluje naš um, kako misli vplivajo na telo, kako pomembno vlogo imajo občutki varnosti, nežnosti in zavesti.
Danes z ljubeznijo podpre ljudi, da se povežejo s seboj, da slišijo glas svoje duše, da sprostijo strahove, ki jim ne služijo več, in da začnejo živeti življenje, ki ni več odzivanje – ampak zavestna izbira. Verjame, da se telo zdravi takrat, ko več ne zdrsne v boj, temveč se spomni miru.
BOLEZEN JE PRIŠLA KOT STRELA Z JASNEGA
Tipičnih simptomov sploh ni bilo, čeprav je bila bolezen v poznem stadiju. Le občutek napihnjenosti in nenavadna utrujenost, se spominja Lili Knafelc.
»Zjutraj sem težko vstala iz postelje, tako utrujena sem bila že navsezgodaj zjutraj. V sebi sem čutila, da nekaj ni v redu, a sem to dolgo potiskala na stran. Bila sem ujeta v skrbi za druge, v prilagajanju, v hitenju – in pri tem sem pozabila nase. Nekega lepega pomladnega dne pa smo se z družino odpravili na bližnji hrib. Otroka sta razposajeno tekala po hribu navzgor, jaz pa sem ju komaj dohajala. Takrat sem resno posumila, da z mano nekaj ni Veredu. Ko smo prišli domov, sem takoj začela pripravljati nekaj za jesti, na sebi pa sem imela od pohoda prepoteno majico. Ko je bilo kosilo pripravljeno, se je majica na meni posušila. Drugi dan sem občutila bolečine v predelu trebuha ter pekoč urin. Zato sem obiskala svojo družinsko zdravnico. Ker so bili vnetni parametri visoki, mi je zdravnica predpisala antibiotik. Stanje se ni umirilo, zato mi je zdravnica predpisala še en antibiotik. Po nekaj dneh jemanja pa me je na področju trebuha tako močno zabolelo, kot bi me nekdo z vso silo zabodel v trebuh. Ker bolečina ni prenehala in sem zaradi nje tudi težko hodila, me je mož odpeljal na urgenco,« pojasnjuje naša sogovornica.
SPOZNANJE BREZPOGOJNE LJUBEZNI
Zdravniki so opravili številne preiskave in na koncu ugotovili, da ima rak jajčnikov, razširjen po celotni trebušni votlini. Stadij 3C. Tisti dan, ko je prišla domov s tako strašnimi novicami o hudi diagnozi, je bil najtemnejši dan njenega življenja. Pomislila je na svoja majhna otroka. Kako bosta živeli brez nje, ji je švigalo po glavi. In v tistem jo je poklical zdravnik, ki je podal podrobnosti raziskave CT. Povedal je, da je stanje huje, kot so mislili, in da žal nima več veliko časa za življenje. Predlagal ji je operacijo in povedal, da ji to žal ne bo pomagalo ozdraveti, niti ne kemoterapija.
»S tresočimi rokami sem po pogovoru odložila telefon in doživela šok. Telo je v tistem odpovedalo. Začutila sem mrzlico po vsem telesu, mišice pa so se začele nenadzorovano tresti. Nisem si mogla več pomagati, ko sem se znašla v vrtincu paničnega napada. Spomnim se, kako je od tega silnega strahu moj um odpovedal in kako sem prvič v življenju zmogla spustiti nadzor.
Naenkrat sem se znašla v stanju jasnosti, preplavila me je brezpogojna ljubezen, strah pa je povsem popustil. In takrat sem vedela, zakaj sem zbolela. Ko sem bila v tistem prostoru brez telesa, polnem brezpogojne ljubezni, sem razumela širšo sliko življenja – rak ni prišel, da bi me ubil, prišel je, da bi me pozdravil. V trenutku sem spoznala, kako sem skozi življenje zatirala sebe, kako sem bila stroga do sebe, vsega sem se bala, pazila, kaj bodo drugi rekli ... vse me je prizadelo. Nisem upala biti to, kar sem. Potlačila sem svojo resnico, svojo svetlobo. Vedno sem želela vsem ugajati, jim v vsem ustreči, želela sem biti popolna, dovolj dobra ... in pri tem sem izgubila sebe.
In rak je imel jasno sporočilo: ›Lili, zbudi se! Bodi to, kar si. Ne skrivaj se. Bodi neustrašna. Brez krivde.‹ Šele ko sem to dojela, se je moje telo začelo zdraviti, od znotraj navzven. Nisem se borila proti raku. Z ljubeznijo sem ga sprejela in bila hvaležna za to sporočilo. Zaradi njega sem se začela spominjati, kdo sem: da sem čista ljubezen, čista zavest in čisti mir. In da lahko spustim vso preteklost za sabo in zaživim v svobodi. Z vedenjem, da sem bitje ljubezni. Vsak izmed nas je bitje ljubezni. Na tem svetu smo po nepotrebnem sprejeli strah, ki nas oddalji od nas samih. V resnici smo neustrašna bitja.«
BREZ KEMOTERAPIJE IN HORMONSKEGA ZDRAVLJENJA
To globoko spoznanje je doživela še pred operacijami. Nato je sledila prva težka operacija, ko so ji odstranili pol trebuha. Vse nadaljnje operacije pa so bile bolj lepotne – ker so ji odstranili precejšen del trebušne mrene in organov, je dobila veliko kilo, ki so ji jo zdravniki skušali zmanjšati, vendar neuspešno. Kilo ima še danes, nosi steznik, da lahko živi, in je to ne moti. Samo da lahko vsako jutro pogleda in objame svoje otroke, svojo družino, ljudi, ki so ji vse na svetu.
Kemoterapijo je zavrnila, ker so ji zdravniki rekli, da ji tako ali tako ne bo pomagala, pa tudi globoko v sebi je vedela, da je ne potrebuje. Ni šlo za noben upor proti medicini, ampak globoko vedenje, kaj je zanjo dobro. Zavrnila je tudi hormonsko zdravljenje in se podala v korenito spremembo življenja.
STIK Z DUŠO
Sprva je tri mesece uživala samo presno hrano in pila sveže stisnjene zelenjavne in sadne sokove, nato je začela dodajati kuhano rastlinsko hrano. Na tako strogi dieti in kavnem klistiranju je vztrajala celi dve leti, saj je vedela, da telo toliko potrebuje, da se v celoti regenerira. Ob tem pa je ohranjala mirnost uma z meditacijami, terapijami regeneracije, da je iz celic odpravljala vnetja in stres. A najmočnejša metoda je bila stik s sabo, z globoko notranjo tišino, z dušo. Odpuščanje. Ljubezen do sebe. Sprejela je odgovornost za svoje telo in dušo – ne kot krivdo, ampak kot novo moč.
Po tem notranjem preobratu se je vse začelo spreminjati: »Bolezen je začela izgubljati svojo moč, kot bi iz mene odhajala tema. Zdravniški izvidi so nekje čez pet mesecev pokazali, da v mojem telesu bolezni ni več. To me je napolnilo s srečo, saj sem že na začetku zdravljenja vedela, da bo tako. Uradna medicina je potrdila remisijo – a jaz vem, da se je ozdravljenje začelo, ko sem si dovolila živeti svojo lastno resnico,« pravi naša sogovornica, ki vsako leto še vedno gre na kontrolne preglede z neinvazivnimi metodami. A brez strahu:
»Zdaj grem z radovednostjo, z zavedanjem, da sem v vsakem trenutku ustvarjalka svoje resničnosti. Zdravniki me pogosto imenujejo čudež, a ko to slišim, se le nasmehnem. V resnici vem, da v tem, kar sem doživela, ni nič posebnega. Čudež je vsak od nas. Vsak človek nosi v sebi neskončen potencial za preobrazbo, zdravje in ljubezen. Vsi smo sposobni ustvariti nekaj neverjetnega, ko se zavedamo svoje notranje moči in povezanosti z univerzalno energijo.«
Andreja Paljevec

Lili Knafelc*
Spol: ženski
Začetek bolezni: leta 2018
Zdravstveno stanje: rak na jajčnikih v poznem stadiju
Zdravljenje: globoka duhovna prebuditev, operacija, zdrava hrana, sokovi, klistiranje s kavo, meditacija …
Počutje danes: Počuti se lahkotno, svobodno in živo. Telo ji vrača zaupanje – zdravo je, mirno in v ravnovesju. In zdravniški izvidi to samo potrjujejo.
*041/330 388